Uĺneś vejke süpav ěrzä. Lemeze sonzě Petä, prozvanijazo Tumo. Son kińgak ěź žalä, ansäk jarmak taštaś. Vest́ Tumo-Petä moli vele jutkova. Druk sonzě jarmakonzo jomast́. Karmaś jarmakněń vešnemest. Vešneś, vešneś — ězińze mue. Ozaś šočko lanks i karmaś avaŕdeme. Avarć, avarć — matedevś. Koda son syrgojś, moĺś vaksozonzo cöryne i meri:
— Mejś, pokštäj, avaŕdät?
— Ěh, cörynem, jarmakon jomavtyń!
— Lamoĺt́?
— Komśvetee celkovoj!
— Ěh, lamo! — Pokštäj, znäro maksat, mon musyń jarmakot!
— Hot́ znäro maksan, cörynem, ansäk mui!
— Petak vešan — maksat?
— Maksan, cörynem, sede lamo maksan, ansäk mui!
Cöryneś tuś čieź jarmakněń vešneme. Muińze, čijś Petäneń i maksyńze.
— Nu, pokštäj, davaj petak!
— Ěh, cörynem, arast́ petakně, apak polavt ičšo jarmakně!
— Znärdo makssak?
— Sak nedlästo, maksan tet́!
Cöryneś tuś kudov, Petä arsi ěś pačkanzo: „Mon te cörynent́ manäsa, tyk manäsa!”
Nedlästo saś cöryneś i petak veši.
— Arast́ jarmakon, meri Petä, isäk ramiń čuŕkat!
— A znärdo uĺme karmit?
— Sak sy nedlästo!
— Nu, moli!
„Ačšek”, arsi Petä, koda tuś cöryneś: „mon te ějkakšont́ istä manäsa, son lotki moń kudos jakamodo!”
Nedlästo tago sy cöryneś. Petä sede kurok mats valkś i praś, buto čavovś.
— Koso Petä pokštäś, babaj? — kevkstize cöryneś kozäjkando.
— Son a mats-li čavovś? Adäka vansynek! — merś babaś.
Tust́ vanmondo. Petä a kuvsijak — prok kuloź.
Cöryneś sajś keĺme ved́ vedra dy valyze langozonzo.
„Aj” pižakać Tumo Petä i stäś.
— Davaj petakom! — pižakać tenzě cöryneś.
— Araś nej, pežet́ araś! — božaś Petä.
— Znärdo karmi uleme?
— Sy nedlästo!
— Nu, moli, san sy nedlästo? — merś cöryneś dy tuś.
„Ot kodamo!” — arsi Petä — „a javtavi! Nu mon jala teke manäsat́ sonzě!”
Sy nedlästeń anukstaś Petä kando-last i kulomo odüžat. Nedlästont́ mać kando-lastněń pots, purnavć babat i lajšit́ ěsněnzě.
— Koso Petä pokštäś? — kevstińze cöryneś babatneń.
— Ěli a nesak koso? — kuloś! — meri Petäń kozejkazo.
— Kuloś?! — pižakać cöryneś, — alkuks kuloś?
— Kuloś, kuloś!
— Mon ino svečine sajan kisěnzě!
Sajś lavkasto petakto sveča, kurvastize i moĺś vaksozonzo. Saize svečant́ i sudozondo tokavtyze. Koda kirnävty Petä kando-lastněń potsto mastorov i pižakać:
— Tyń mest́ istä tejnitädo? Vese sudom picevś!
— Pokštäj, davaj petakom! — pižakać cöryneś.
— Ospodi! ton moń jala a kacamak!
— A kattan, a kattan, pokštäj! Kot́ mest́ tejnek, davaj petakom!
— Nu, moli, sy nedlästo sak!
Cöryneś tuś.
„Ačšek” — meri Petä — „mon jala teke a maksat́ petakost́!”
Saś se nedläśkak. Tumo-Petä tago oršaś kulomo odüžat i mać kando-laz pots. Kandyź sonzě cerkuvas.
Saś cöryneś.
— Koso pokštäm? — kevkstize kozäjkanzo.
— Son kuloś, i miń uš kandynek sonzě ceŕkuvas!
— Ceŕkuvas kandynk uš?!
— Da, ceŕkuvas.
— Mon molän tov!
Cöryneś moĺś ceŕkuvas, stäs ugolněs i ačši, — uči ve.
Saś ve. Sovast́ vet́ cerkuvante rozbojnikt i karmast́ ikonostasont́ sintreme.
Cöryneś koda pižakady! Razbojnikne koda tuit́ čieme. Tumo-Petä koda sti kando lastněń potsto kulomoń odüžatneń ěsně.
Razbojnikne neiź sonzě dy sede-jak pek čieź tust́.
Tumo-Petä kapoć razbojnikeń prästo šapka i kiŕdi ějsněndě.
— Pokštäj, davaj petakost́! — pižakać cöryneś.
— Na, na, ino! — jortyze tenenzě razbojnikneń šapkant́ i tuś ceŕkuvastont́.
Makar Evsev́ev. Ěrzäń jovkst // Purnyńze M.E. Evsev́ev — Moskva: SSSR-ěń Narotněń centraĺnoj izdateĺstvaś, 1928
