Ěräś ve kolesnik. Lomaneś son avoĺ süpav uĺneś; süro a vidiĺ — čaryt́ tejniĺ i seń ějsě pränzo triĺ. Vaksněnzě ěräst́ kolmo süpavt brat. Syń kolmonest lomat́ne a part uĺnest́, — vanyĺt́ ansäk lomaneń obidämo.
Vest́ kolesnik anokstaś mijmeks čaryt́ cela utomo. Süpavt bratně neiź čaryt́neń dy arsit́: mijsyńzederäj kolesnik ne čerytneń, mindenek pek süpalgady: ěrävit́ pultams čarynzě. Saiź dy kurvastiź čarynzě.
Kolesnik meri: „Palst́, palst́ čaryń, mon jala teke pitnest sajsyń”.
Purnyńze kulovtněń, vačkińze ulavs i ranajak ta kov tuś martost.
Moĺś, moĺś — pačkoć pokš oš vaks. List́ ošostont́ kolmo kupect́ i kevstnit́ ějsěnzě: „Kov molät i mest́ uskat”.
Kolesnik meri: „Molän inäzoroneń, uskan tenzě säkojt́ odižat”.
Kupećne pedäst́ tenzě i merit́: „Nevti tenek, kodat odižatneń uskat inäzorosteń”. Kolesnik meri: „A nevcyń, — tyń seĺmet́synk i syń olyt́ ěli lijaks mezekskak teevit́”.
Kupećne saiź dy siloj ulavst́ štavtyź. Vanyt́ — toso kulovt. Kolesnik meri: „Ěh, meze teide! meriń ved́ seĺmet́synk. Koda nej molän inäzorosteń, mest́ tenzě jovtan? Son mońgak präm keräsazo, tynkkak keräsyńze”.
Kupećne merit́: „Ilä jaka inäzorosteń, ilä jovtne tenzě: miń tent́ kolmo pont jarmak makstanok”. Kolesnik sainze kolmo pont jarmakněń i murdaś kudov.
Lotkavtyze lišmenzě orta lanks i seeri ninstěń: „Baba, a baba, list́ sede kurok jarmakoń čamtleme: cela ulav jarmak uskiń”.
Mariź kolmo bratně — vanyt́, — alkuks kolesnik cela ulav jarmak uskś. Sijact́ seĺmest. Sast́ kolesnikeń kevstneme, kosto son sainze jarmakněń.
Kolesnik meri: „Palst́ moń čaryń. Mon purnyń kulovtněń i tuiń mikšnemest. Pačkodiń ve pokš ošos, toso kulovt ovse arast́. Jutan uĺcä jutkovast́ i seeräń: kulovt mikšnän! kulovt mikšnän! Kulovt kineń a ěrävit́-li? — Oš-ěricätne vese praź prast́ moń kulovtněń lanks. Vejke meri moneń mijt́, omboceś — moneń. Mon saija dy miija ulavom kolmo pont jarmakto. Mon arsän nej kudońt́-kak pultamo dy tago moĺme se ošonteń kulov marto.”
Bratně sast́ kudov dy merit́: ěrävit́ minekak kudotneń pultams dy kulov mikšneme molems se ošosteń. Saiź dy pultyź kudost-čist. Vačkast́ kolmo ulavt kulovt i tust́ se ošosteń mikšneme.
Jutyt́ uĺcänt́ kuvalt i kolmonest seerit́: „Kulovt mikšnitänok, kulovt! Kulovt kineń a ěrävit́-li?”
Mariź set́ne kolmo kupećne, konat tandadmoń pačk makst́ kolmo pont jarmak kolesnikneń, i merit́: „A, tago saś mańčeme!” List́ uĺcäs, kundyź bratněń i davaj ěsněst čavmo. Čavst́, čavst́, bratně ta koda meńst́ kectěst i čieź kudov, lišmestkak tosk kadyź.
Sast́ kudov i merit́: „Manimiź kolesnik, — koda nej tenzě te kežent́ pantsynek?” Pokš bratoś meri: „Sonzě avazo pek prevej, — avavtomo sonsinzějak pezě mašty”. Saiź dy maštyź kolesnikeń avanzo.
Kolesnik purnyze-sěŕnize avanzo, ozavtyze kibitkas i tuś martonzo ta kov. Pačkoć tago pokš oš vaks. List́ ošostont́ kolmo lomat́ i kevstnit́ ěsněnzě: „Kov molät i mest́ uskat?”
Kolesnik meri: „Molän mon inäzorosteń, uskan tenzě mazy tejteŕ kozäjkaks”. Lomat́ne kolmocest pedäź tenzě i merit́: „Nevtik dy nevtik, kodamo tejterst́ uskat inäzorosteń niks”. Kolesnik meri: „Ilädo ěnält-kak, a nevca, pelän, avolenk seĺmet́”.
Lomat́ne kolesnikeń ěziź kulsono, saiź dy siloj štavtyź kibitka kurgont́. Vanyt́ — toso kuloź syre baba ašti.
Kolesnik meri: „Ěh, seĺmenk-čamank lisest, meze teide! meriń ved́ seĺmet́synk! Koda nej molän inäzoront́ ikelev, mest́ tenzě jovtan? Son mońgak dy tynkak pränk keräsyńze.” Lomat́ne kolmonest merit́: „Inesket́ ilä pižne, — lomat́ avolidiź maräk, makstanok tent́ kolmo pont jarmak, ansäk ilä jaka inäzorosteń, ilä jovta langozonok”.
Kolesnik sainze kolmo pont jarmakněń i murdaś kudov. Kalmize avanzo, lotkaś orta lanks i seeri: „Baba, a baba, list́ sede kurok jarmakoń čamtleme, — cela ulav jarmak uskiń.”
Mariź kolmo bratně — vanyt́ kolesnik alkuks tago cela ulav jarmak uskś. List́ kolmonest, kevstnit́ ěsněnzě, — kosto son jarmakněń sainze. Kolesnik meri: „Miija kuloź avań. Mariń mon — ve ošně kuloź lomat́ ramsit́. Saija avań i moliń se ošosteń. Ěziń kenert́ seŕged́me: kuloź lomań mikšnän! kuloź lomań kineń a ěrävi-li? — oš-ěricätne praź prast́ langozon! Vejke meri: moneń miik! omboce — moneń. Mon kolmo pont jarmakto miija avań.”
Bratně sast́ kudov i merit́: „Dajte kozäjkanok maštsynek dy mijsynek. Sajdänok kisěst kolmoń-kolmoń pondo jarmak, i miń kolestnikte süpavt uĺdänok.” Saiź dy maštyź kozäjkast. Putyź kolmo krandazga i tust́ se ošosteń kozäjkast mijme, koso kolesnik avanzo miize.
Ěst́ kenert́ ošosteń sovamo, koda karmit́ kolmo vajgeĺsě seereme: „Kuloź lomat́ kineń ěrävit́? Kuloź lomat́ mikšnitänok!” List́ ne kolmo lomat́ne, konat tandadmost pačk makst́ kolesnikneń kolmo pont jarmak, koda kundasyź bratněń, koda karmit́ ěsněst čavmo! čavst́, čavst́ — bratně ta koda menst́ kectěst i čieź kudov, lišmest-kak kozejkast marto tosk kadyź.
Sast́ kudov i merit́: „Tago manimiź kolesnik, avoĺ avazo, nat́, sonś kolesnikś veĺt́ doka, — ěrävi sonsinzě jomavtoms.” I arseśt́ kolesnikeń vet́s vajavtomo. Kundyź sonzě, ozavtyź kuĺs i kuleń kurgont́ sümsiź. Kiĺst́ lišme i tust́ maronzo pokš vedeń vešneme.
Moĺst́, moĺst́ — pačkoct́ kabak vakss. Lotkavtyź lišmest i kolmonest sovast́ kabaksteń vinado simme, kolesnikeń kadyź krandastněneń.
Kolesnik peĺś kuĺsteń varä i vany. Vakskanzo pastuh pani skaloń stada. Son meri pastuhsteń: „Pastuh, a pastuh, nekšnyt́ ton inäzoro?”.
— Ěziń?
— Neevlet́?
— Neevleń, dy kosto nejsak?
— Vana moń ějsě uskit́ inäzoroneń nevtemeń, a mon pek avoleń moĺt́. Neevlet́deräj inäzoro, sovak kuĺsteń moń tarkas, mon mekev murdamozot vansyń skalot.
Pastuhś ukstize kulent́, noldyze tosto kolesnikeń, a sonś sovaś tarkazonzo. Kolesnik saize stadant́ i tuś martonzo.
List́ bratně kabakstont́ iredeź. Uskiź pastuhoń pokš ved́ čires i vajavtyź, synś murdast́ kudov. Ansäk kenerst́ kudos sovamo, vanyt́ — kolesnik cela stada skalt pani. Vanyt́ — i ěś seĺmest lanks a kemit́: koda kolesnikś ved́ potmakstont́ liś i kosto skaltněń sainze.
Pačkoć kolesnik orta lanks i seeri: „Baba, a baba! pančt sede kurok orta, — skalt cela stada paniń”.
List́ kolmonest bratně-jak i kevstnit́ kolesniksě, kosto sainze son skaltněń.
Kolesnik meri: „Ved́ potmaksto: toso znäryja ěstěděst.”
Bratně merit́: „Kolesnik, vajavtymiź minekak, mińgak skalt pandänok i tede mejle a karmatanok tent́ boĺše kežeń pandomo”.
Kolesnik sainze kolmonest bratněń, ozavtynze kuĺs dy vajavtynze. Sonś saś kudov i apak melävt karmaś ěrämo.
Makar Evsev́ev. Ěrzäń jovkst // Purnyńze M.E. Evsev́ev — Moskva: SSSR-ěń Narotněń centraĺnoj izdateĺstvaś, 1928
