Ěräst́-ajšt́ atät babat kavonest. Uĺneś synst apokške tejteŕnest. Lemzě Kevganä. Babaś kuloś. Kadovst́ atäst́ marto tejteŕneś kavonest.
Tejteŕneś čistě meri tetänstěń: „Tetäj, od ava sajt́! tetäj, od ava sajt́!”
Sajś tetäś od ava. Od avant́ uĺneś sońsinzě tejteŕzě. Kevganä uĺneś tejteŕś ašo, mazy i sěrej, od avań tejteŕś raužo, alkine dy a mazy. Kevganä preveeĺ i ěŕva mezeń tejme maštyĺ. Od avań tejteŕś avoĺ veĺt́ preveeĺ i mezeńgak tejme a maštyĺ. Od avaś sonsinzě tejteŕsěnt́ večkiĺ, Kevganäń a večkiĺ. Kajst́ tejteŕtne. Kevganä meĺga karmast́ jakamo kudat, od avań tejteŕst́ kijak a kevstni. Od avań meĺs aparo. Sonenzě ohota sońsinzě tejteŕst́ maksoms. Kodat kudat Kevganäń kevsteme a syt́, son livcazo tenst sońsinzě tejteŕst́. Kudat́ne merit́: „Te avoĺ Kevganä, a ěrävi tenek!” — i tuit́.
Od avaś ikeleńde-jak pek ěź karma Kevganäń večkeme. Son meri: „Syńderäjt́ tago part kudat, mon ladäsa tenst Kevganäń, a tarkazonzo ozavca mońsińzest́”.
Sast́ kudat ikeleńde-jak part, süpavt. Od avaś livtize tenst Kevganäń, sońsinzě tejteŕst́ ěsse nevt́. Kudat́ne ladiź Kevganäń i tust́ kudov. Purnast́ svad́ba i sast́ Kevganäń sajme. Od avaś naräžize sońsinzě tejteŕst́ Kevganäń rucäso-panarso, kopačize fataso i ozavtyze sodamont́ vaks, a Kevganäń komavtyze kardajsě očko alov i meri tenzě: „Aštek tesě svad́bant́ jutams, dy vanok, ilä list́; lisińderät, mon živstě a kattan”.
A uredevś maštyĺ sarazoń keĺs. Son liś kardajs i kulcony, mest́ kortyt́ sarasně.
Atäkšoś „kikirüku” seŕgeć: „Od avaś Kevganäń očko alov komavtyze, sodamont́ vaks ozavtyze sońsinzě tejteŕst́!”
Uredevś sovaś kudos, štavtyze odiŕvant́ prästo fatant́ i meri: „Miń ladinek Kevganäń, te avoĺ Kevganä, — a ěrävi tenek!”
Mejle liś kardajs, kepedize očkont́ i targize tosto Kevganäń.
Od avaś meri: „Kot́ sajsynk Kevganäń, sö rovno son moń kectě a meni!”
Kudat́ne ozavtyź Kevganäń sodamost vaks i tust́ sede kurok kudov.
Ěrit́ kudoso ie, ěrit́ kavto. Kevganä vesemeń meĺs tuś: son i mazy, i prevej, i bojka. Šačtaś Kevganä cöra i saize sonzě tošna tetänzo meĺga. Čistě avaŕdi, miŕdenstěnzě meri: „Adä saimak tetäń kudos! Adä saimak tetäń kudos!”
Kiĺć miŕdeś lišme, ozavtyze Kevganäń ějkakšonzo marto i tust́ Kevganäń tetänstěń. Ěräst́ tesě či, kavto. Od avaś karmaś amazystě langozost vanmo.
Redize teń miŕdeś i meri: „Adä, Kevganä, kudov, — od avaś amazystě karmaś langozonok vanmo!”
Kiĺdiź lišmest i tust́.
Jutast́ peĺ vajgeĺbeška, maräsyź, od avaś meĺgast seeri: „Kevganä, Kevganä! ějdeń šapkat stuvtyk!”
Kevganä vačtaś udalov i teevś guĺkineks. Vačkodińze sölnonzo i tuś livtäź.
Kadovś miŕdeś ějkakšont́ marto i karmaś avaŕdeme. Avaŕć, avaŕć, primetize se tarkant́, kosto vakstonzo livtäź tuś Kevganä, saize ějkakšont́ i tuś martonzo kudov.
Kudoso jovtlinze avanstěń, koda Kevganä tuś vakstonzo. Avaś meri: „Ilä melävt, cöram! Uli vejke sodycä babine, son tonavcamiź, koda Kevganäń mekev velävtoms”.
Moĺś avaś se babinesteń i jovtlize tenzě, koda Kevganäń od avazo teize guĺkaks i koda son livtäź tuś miŕdenzě vaksto.
Babineś meri: „Od avaś vedun, — avoĺ goloj kecě ěrävoĺ Kevganäń kectěnzě sajmeks. Oznok pazněń ějkakšoś kadovś. Sonzě meĺga Kevganäńgak mekev velävcynek. Azö saik ějkakšont́ se tarkasteń, kosto Kevganä livtäź tuś i seŕget́: „Kevganä! Kevganä! kiń ějkakšozo avaŕdi, seń sedejzě maräsazo!” Son a kiŕdi, livti ějkakšont́ vaks!”
Avaś saize ějkakšont́, moĺś se tarkasteń, kosto livtäź tuś Kevganä i seŕgeć: „Kevganä! Kevganä! kiń ějkakšozo avaŕdi, seń sedejzě maräsazo!”
Libor… livtäś Kevganä, valkś ějkakšont́ vaks i meri: „Ěh, avaj, kodamo aparo škasto sedeem syrgavtyk: vejke paro lomań ki lanks peverć jamkst, miń jalgan marto ansäk valgokšnynek ne jamksněń kočkseme, ton teŕdimek moń.” Potävtyze sede kurok ějkakšont́, vačkodinze sövnonzo i tago livtäź tuś.
Omboce čistě avaś tago kandyze ějkakšońt́ se tarkasteń i seŕgeć Kevganäneń. Kevganä tago livtäś vaksozonzo i meri: „Ěh, avaj, tago aparo škasto sedeem syrgavtyk. Ve bojaroń kardajsě lamo tovzürot pevereź, mon jalgan maro ansäk livtäkšnyń kočksemest, — ton seŕgedimik!” Potävtyze-teize ějkakšont́, tago livtäź tuś.
Avavtoś tago moĺś sodycä babinesteń i kevstli ěsněnzě, koda Kevganäń kundams.
Babineś meri: „Vandy saik martot Kevganäń miŕdenzě-jak. Son teezě ve jonov apokške tol, sońś kekšeze kozo-jak. Koda Kevganä sy, ton meŕt́ tenzě: „Kevganä, tesě kijak araś, kait́ guĺkań odižat, ojmavtyk sedeet́ ěkšosteń, — potävtyk paŕste ějkakšot.” Koda son kajasyńze guĺkań odižanzo, ton purdy ožast — net́ sonzě sövnonzo dy maksy sede kurok miŕdesteń, a son sede kurok kaińze tolsteń.”
Avavtoś tejś, koda tonavtyze, babineś. Kevganä kaińze guĺkań odižanzo i karmaś ějkakšosont́ potävtomo. Avavtoś sainze odižat́neń, purdyńze ožast i maksyńze cörasteń. Cöraś sede kurok kaińze tolsteń i pultyńze.
Kevganä potävtyze ějkakšont́ i tuikskeĺ livtämo. Tev, pry, arast́ odižazanzo, tov pry, arast́ i meri avavtosteń: „Ěh, avaj, mejś ton istä teit́ moń marton? Kodat partoĺt́ moń jalgan, koda miń ěŕva tarkava livtliĺnek, ěŕva kodamo zörnado jarcliĺnek!” Se škane moĺś vaksozonzo miŕdeś i meri tenzě: „Ja, Kevganä! tont́ guĺkań odižat́neń nej uš kulovostkak keĺmest́, — adä kudov!”
Kevganä meri: „Nu, teems a meze, — maštyde tejme, adädo nej kudov”.
Tust́ vese kudov, i čečemeń čis ěrit́ i uli parodo neit́.
Makar Evsev́ev. Ěrzäń jovkst // Purnyńze M.E. Evsev́ev — Moskva: SSSR-ěń Narotněń centraĺnoj izdateĺstvaś, 1928