Tuś Andämo viŕga jakamo. Muś kudyne. Kudynesěnt́ tejteŕ. Tejteŕś kevstize Andämoń: „Uŕvakstozät ěli apakat?”
Andämoś meri: „Apakan. A tont́ uli miŕdet́?” — Araś!
I karmast́ vejsě ěrämo. Tejteŕś makś Andämoneno tavar i kučize torguvamo. Tujmestě tejteŕś meri tenzě: „Molińderät minek veles, minek velesětń lija ki-jak a noltni udomo, — sovak minenek, ansäk vanok, šapkat zrä iläk kadno, — avoleź nejt́ šapka pocto pacinet́. Nejsyźderäj pacinent́, — syt́, moń sajsamiź”.
Andämo moĺś synest udomo. Šapkanzo pongavtyze tulos, sonś mać. Pacinenzě avat́ne sodyź i jovtast́ miŕdenstěst. Mirt́ne moĺst́ i Andämoń ninzě salyź.
Andämo moĺś valśke kudov, nizě araś kudoso. Jaki viŕga, avaŕdi. Liś karšozonzo atä i kevksni ějsěnzě: „Mejś avaŕdät?” Andämo meri: „Koda a-javardän, pokštäj, — nim jomaś”. Atäś meri: „Iĺ-avaŕt́, mon jovtasa, koso nit́: azö, koso udyt́ torguvamstot — vet́ nit́ lisi umaŕ-sats. Dy vanok, ilä mat́: metedevińderät, tenzě a stävtuvat”.
Andämo moĺś umaŕ sacteń i uči ninzě ěsně. Maräsazo — nizě sy avaŕdeź. Andämoń präs praś sad-umaŕ. Son sěvize sadumarent́, i matedevś. Nizě stävć, stävć ěsněnzě — ěź stävtovt tenzě, — tuś mekev avaŕdeź. Ansäk nizě tuś, syrgojś Andämo, i tuś čieź tago atästeń. Sonś kuva čii — avaŕdi. Muize atänt́ i meri tenzě: „Pokštäj, ěź saevt́ nim!”
Atäś meri: „Koda ěź saevt́?”
„Mon sěviń sad-umaŕ i matedeviń”. Atäś meri: „Meriń tent́ — ilä mat́. Azö sy vestě tago, dy vanok ilä jarca sad-umaŕde, a to tago matedivat”.
Andämo tago moĺś seke sacteń. Maräsazo — nizě tago sy avaŕdeź. Andämo vaks tago praś sad-umaŕ. Andämo sěvize sadumarst́ i tago matedevś. Moĺś nizě vaksozonzo, stävć, stävć — ěź stävtovt tenzě. Ansäk niś tuś, syrgojś Andämo i tago atästeń čieź tuś. Sonś kuva čii — avaŕdi, moĺś atänteń i meri: „Pokštäj, tago ěź saevt́ nim!”
Atäś meri: „Meriń tent́ — ilä jarca sad-umaŕde”.
Atäś makś Andämoneń sulikine i meri: „Tede vene nit́ makssyź lijaneń niks. Ton sovak jutkozost. Kandyt́ tent́ vina — simt́, mejle tonś kant tenst ěś vinadot, dy vanok — kińgak vakska ilä juta, kot́ alamneń-alamneń — vesemeneń kant”. Maksś tenzě guslät i meri: „Simmedest mejle kevsti — merit́, a merit́ tent́ gusläso sedämo. Merinderäjt́ — ne guslätnesě sedäk”.
Andämoś sainze sulikant́ i guslätneń i moĺś tejteŕst́ kudos, sovaś jutkozost. Kanct́ tenzě vina. Son seń simize; ireć alamodo i meri tenst: „Moneńgak merede tenk kandomodo, moń-gak uli simme-pelem”. Set́ne merit́ tenzě: „Ulińderäj, kant, simdänok!”
Andämoś kanć vesemeneń alamoń-alamoń i vese irect́. Andämoś meri tenst: „Nej merede teń gusläso sedämo, — moń guslän ulit́”. Syń merst́ tenzě: „sedäk”. Andämo karmaś sedämo, a syń vese karmast́ kišteme. Kijšst́, kijšst́ — sizest́ i vese matedevst́.
Andämo saize ninzě i arceś atänt́ ějstě orgod́me. Son tuś lija kijava. Atäś liś karšozonzo i meri tenzě: „Ě, Andämo, niś nej ulezě vejsěń”. Atäś saize Andämoń ninzě, ve piĺgenzě čalgize piĺgenzě alov, ombocent́ saize kedezenzě dy šačk lazyze. Andämo karmaś avaŕdeme i meri: „Mejś, pokštäj, lazyk?” Atäś meri Andämoneń: „Iĺ avaŕde, — mon nit́ veĺmevca”. Putyńze kavto peĺksněń vejs i nizě veĺmeś. Atäś meri Andämoneń: „Azö, ěräk nej martonzo. Mon sonzě seks lazokšnyja: son kolmo iede mejle jozněks velävtovoĺ i tont́ sěvevlenzet́, a nej mon sonzě vitija”. Tede mejle atäś tuś vakstost viŕga, a syń atät-babat moĺst́ ěś kudozost i kulomozost ěräst́ vejsě.
Makar Evsev́ev. Ěrzäń jovkst // Purnyńze M.E. Evsev́ev — Moskva: SSSR-ěń Narotněń centraĺnoj izdateĺstvaś, 1928
